Nezaupanja vredne založniške prakse

Elektronsko založništvo nudi veliko novih možnosti, vendar se lahko ujamemo tudi v pasti. Poudariti je potrebno, da to ni posledica odprtega dostopa, pač pa elektronskega založništva nasploh.

Pasti odprtega objavljanja  ne nastopajo le pri objavljanju znanstvenih del. Pojavljajo se lažne konference in metrike.

Najbolj pogosto se zgodi, da problematična revija ne deluje na podlagi kredibilnega recenzijskega sistema.

Med praksami nezaupanja vrednega založništva ločimo med:

• ugrabljene ali plagiatorske revije,
• plenilske revije.

Ugrabljene ali plagiatorske revije so navidezne revije, kjer lažni založnik prevzema identiteto že uveljavljene revije in obljublja objavo proti plačilu APC-ja, do objav pa običajno ne pride.

Plenilske revije so revije, ki nimajo recenzijskega sistema, ali pa je ta  nekredibilen. APC za objave v takih revijah je običajno zelo nizek. Plenilske revije pogosto navajajo neresnične in zavajajoče metrike o svoji vplivnosti.

Plenilskih revij ne smemo zamenjevati z novo nastajajočimi odprtimi revijami, ki temeljijo na ustreznem recenzijskem sistemu.

KRITERIJI ZA PREPOZNAVO NEZAUPANJA VREDNIH ZALOŽNIŠKIH PRAKS

Osnovni kriteriji

Preverimo osebje, ki upravlja založbe oz. revije, še posebej člane uredništev in urednike:

• Kot urednik pogosto pojavlja ena in ista oseba, urednik je naveden tudi kot lastnik založbe.
• Med revijami istega založnika se podvajajo uredniški odbori.
• Uredniški odbori pogosto niso navedeni.
• Podatki o članih uredniških odborov so pomanjkljivi  (na primer ni navedena institucija, kateri pripadajo).
• Uredniki in člani uredniških odborov nimajo referenc na področju raziskovalnega dela.
• Uredniški odbori nimajo zadostnega števila članov (na primer le 2 ali 3), pogosto gre tudi za izmišljena imena.
• Pogosto niso navedeni podatki o državi, iz katere izhajajo uredniki, kar je še posebej problematično v primerih, ko je izpostavljena mednarodna naravnanost revije.
• V uredniških odborih so pogosto le moški.

Organizacija upravljanja založbe oziroma revije:

• Očitno je pomanjkanje preglednosti in transparentnosti delovanja (nejasni podatki o naslovu založbe, telefonski kontakti in podobno).
• Ne obstajajo  sistemi za trajno identifikacijo publikacij in digitalnih objektov ter za upravljanje spletnih povezav (ISSN, DOI, URN in podobno).
• Licenčna politika je nejasna in vsebuje nasprotujoče si klavzule. Licenčne pogodbe ne temeljijo na poznanih standardih objav v odprtem dostopu.
• Pogosto se pojavlja umik že objavljenih del (retrakcija) iz revije, tudi brez formalnih obrazložitev. Morebitni popravki in pojasnila pogosto niso objavljeni. Dela pogosto niso označena z informacijo o statusu objave (na primer značka crossmark).
• Spletne strani založb vključujejo spletne povezave do uveljavljenih znanstvenih konferenc in znanstvenih združenj, s katerimi sicer nimajo povezave in niso njihove članice. S tem želijo neupravičeno povečati svojo verodostojnost.
• Naslovi revij niso indeksirani v poznanih in verodostojnih bazah podatkov znanstvene periodike  (Ulrichsweb, DOAJ in drugih).
• Informacije o ceni APC-jev so pomanjkljive in vsebujejo veliko „drobnega tiska“.
• Založbe terjajo plačilo APC in hkrati tudi prenos materialnih avtorskih pravic na založbo. Založbe terjajo prenos materialnih avtorskih pravic na založbo že ob oddaji dela, namesto ob sprejemu v objavo, kot je to običajno.
• Spletni iskalniki pogosto ne morejo indeksirati vsebine (na primer članka ni mogoče poiskati z Googlom ali podobnimi orodji).
• Pogosto so dokumenti  zaščiteni tako, da ni mogoče analizirati plagiatorstva (na primer PDF „copy proofs“).

Integriteta in transparetnost:

• Naslov revije ni skladen s poslanstvom revije in znanstvenim področjem, ki ga pokriva ali pa pokriva preširoko področje s ciljem, da bi privabili čim več avtorjev (na primer Journal of Education).
• Založbe v svojih imenih in naslovih revij pogosto uporabljajo besede „Network“, „Center“, „Association“, „Institute“ in podobno.
• Založba v naslovu revije kombinira dva ali več  terminov, ki vsebinsko ne sodijo v isti kontekst.
• Naslov revije zavajajoče odraža geografski izvor.
• Založba zavaja s podatki o faktorjih vpliva ter indeksiranjem revij v poznanih citatnih indeksih. Govorimo o t. i. „fake impact factors“  kot so na primer Universal Impact Factor (UIF), Global Impact Factor (GIF) in Citefactor, ki pa dejansko nimajo veljave.
• Založbe zavajajo z navedbami o indeksaciji revij v mednarodnih bibliografskih bazah podatkov.
• Založbe pošiljajo zahteve za recenzije posameznikom, nekvalificiranim za izdelavo recenzij, pogosto v obliki masovne nenaročene pošte.
• Založbe prosijo avtorje za predloge možnih recenzentov in jih tudi uporabijo brez preverjanja znanstvene verodostojnosti in konflikta interesov.
• Založbe ne navajajo mehanizmov za preprečevanje in odkrivanje plagiarizma, samoplagiarizma, manipulacij z grafičnimi elementi ipd.

Bibliometrične analize:

• Bibliometrična izoliranost oziroma pogosto citiranje iz manjših, v citatnih indeksih neindeksiranih znanstvenih revij, pogosta citiranost iz istega okolja, v katerem izhaja revija (na primer iz iste države, iz revij iste založbe in podobno).
• Pogosto se pojavljajo oblike medsebojnega in krožnega citiranja,  t. i.  citatni karteli.
• Pojavlja se samocitiranje na nivoju naslova revije. V primeru, da je  revija indeksirana v poznanih citatnih indeksih (faktor vpliva JCR, SJR, SNIP…), se lahko pojavlja nenavadno hitro povečevanje teh faktorjev vpliva.
• Veliko število umetno vstavljenih citatov, ki vsebinsko niso relevantni.

Drugi kriteriji:

• Ponovne objave publikacij, ki so že bile objavljene v drugih revijah.
• Uporaba terminologije „samohvale“ (na primer, da gre za vodilno založbo na izbranem področju).
• Manipulacije s poštnimi naslovi, pogosto je uradni poštni naslov na platformi enega od zastonjskih ponudnikov (gmail.com ali yahoo.com).
• Založbe ne zagotavljajo ali zahtevajo lektoriranja publikacij.Previdnost je potrebna tudi v primeru, če ne uporabljajo orodij za preverjanje plagiatorstva.
• Navodila avtorjem so nekonsistentna.

Pri preverjanju verodostojnosti znanstvenih revij in založb si lahko pomagamo z različnimi orodji kot je THINK CHECK SUBMIT. Podobno orodje  THINK CHECK ATTEND   omogoča lažje odkrivanje nezaupanja vrednih konferenc.

Zaupanja vredne odprto dostopne revije so zbrane tudi v zbirki  Directory of Open Access Journals (DOAJ).

Verodostojnost znanstvenih revij lahko preverimo tudi v zbirkah Web of Science z indeksom JCR, SCOPUS, Ulrich’s Periodicals Directory. Dostop do teh zbirk je plačljiv. Večina raziskovalnih in visokošolskih organizacij v Sloveniji ima dostop za svoje člane omogočen, drugi uporabniki pa do podatkov lahko dostopajo v prostorih večine visokošolskih knjižnic. Koristno brezplačno spletno orodje za preverjanje verodostojnosti znanstvenih revij je Scimago Journal & Country Rank (SJR).

Na spletu lahko najdemo veliko dodatnih informacij o tej problematiki. Priročen vodič nepoštenih založniških praksah v akademskem okolju so pripravili v Osrednji družboslovni knjižnici  Jožeta  Goričarja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Podobne informacije lahko najdemo tudi v vodiču Nepoštene založniške prakse Univerzitetne knjižnice Maribor.