To je arhivska kopija vsebine.
Kliknite za povratek na prvo stran.

Znanstveno komuniciranje se od prvih tiskanih različic znanstvenih časopisov sredi 17. stoletja do pojava njihovih elektronskih oblik konec 20. stoletja ni veliko spremenilo. Avtorji v člankih, ki jih pregledajo njihovi vrstniki (recenzentje), poročajo o rezultatih raziskav, ki so jih večinma financirale njihove ustanove ali pa so sredstva pridobili na nacionalnih ali mednarodnih razpisih. Ob sprejemu članka v objavo svoje materialne avtorske pravice prenesejo na založnika, slednji dostop do rezultatov raziskav omogoča ob plačilu naročnine na revijo in omejuje uporabo slik, grafov ter drugih delov objave v poznejših publikacijah s pridobitvijo založnikovega soglasja. Večina raziskovalcev je zaposlena v javnih zavodih, ki morajo s plačilom naročnin svojim raziskovalcem omogočiti dostop do najnovejših dosežkov znanosti, saj s tem podpirajo kvalitetno raziskovanje..

Nezadovoljstvo z omejevanjem dostopa do rezultatov javno financiranih raziskav z naročninami se je pridružilo še spiralno povečevanje cen znanstvenih revij, ki v oteženih finančnih razmerah zahteva vedno večji delež sredstev raziskovalnih ustanov v razvitem svetu in dodatno povečuje razlike v možnostih dostopa do znanstvenih informacij v svetovnem merilu.

V tradicionalnem sistemu znanstvenega komuniciranja so podatki raziskav le selektivno dostopni, tudi zaradi želje ustvarjalcev podatkov, da z njihovim monopoliziranjem povečajo svojo konkurenčnost na trgu objav.

Za opis značilnosti odprtega dostopa do znanstvenih objav se najpogosteje uporabljajo definicije iz budimpeške in  deklaracije iz Bethesde. Osnovni princip odprtega dostopa je takojšnja dostopnost rezultatov javno financiranih raziskav na svetovnem spletu brez naročniških ali avtorskopravnih omejitev.

Odprtodostopna publikacija (libre open access) ustreza naslednjim kriterijem:

     

      1. avtor in nosilec materialne avtorske pravice vsem uporabnikom v svetovnem merilu dajeta prosto, nepreklicno in stalno pravico dostopa do publikacije ter dovoljujeta razmnoževanje, uporabo, razširjanje, prenos in javni prikaz dela, izdelavo in distribucijo izpeljanih del v katerem koli digitalnem mediju za katerikoli odgovoren namen (dovoljeno uporabo označita npr. z licencami avtorskopravnega modela Creative Commons) in dopuščata, da uporabniki naredijo manjše število izpisov za lastno uporabo,

      1. celotna publikacija in vsa dodatna gradiva, vključno z dovoljenjem iz prejšnje točke, so takoj po objavi odloženi v vsaj en spletni repozitorij, ki omogoča prost dostop, neomejeno distribucijo, medobratovalnost (interoperabilnost) in trajno hranjenje. Na Univerzi v Mariboru priporočamo, da za oddajo svojih del uporabite institucionalni repozitorij DKUM.

    Opozoriti moramo na razliko med prostim dostopom in odprtim dostopom do objav:

       

        • prosti dostop (gratis ali free open access): celotno besedilo članka je brezplačno dostopno na svetovnem spletu, vsebina je varovana z določili avtorskega prava, značilnimi za naročniške znanstvene revije (avtor materialne avtorske pravice prenese na založnika). Čeprav za končnega uporabnika neplačljiv, pa je v večini primerih prost dostop plačljiv, saj v resnici institucije plačujejo zanj,

        • odprti dostop (libre open access): celotno besedilo članka je brezplačno dostopno na svetovnem spletu. Avtor je obdržal materialne avtorske pravice in pri objavi v odprtodostopni znanstveni reviji založniku dovolil objavo (licence to publish). Dovoljena in nedovoljena uporaba članka je označena na primer z licencami Creative Commons. Licence lahko določi avtor sam za posamezen članek, ali jih določi uredništvo revije in veljajo za vse objavljene članke v reviji.

      Odprti dostop do rezultatov javno financiranih raziskav v obliki objav in podatkov je del odprte znanosti. Hitro se uveljavlja pri objavah v obliki znanstvenih člankov in objavljenih predavanj.

      Področje odprtodostopnih znanstvenih monografij se razvija počasneje.

      V glavnem poznamo štiri vrste zagotavljanja odprtega dostopa:

         

          • Zlati odprti dostop: Objavljanje v odprtih / odprtodostopnih revijah (ang. open access journals) je označeno kot zlati odprti dostop (gold open access). Odprtodostopne revije omogočajo dostop do člankov brez naročnine  in uporabljajo avtorskopravni model, v skladu s katerim avtor obdrži materialne avtorske pravice (npr. licence Creative Commons). Objava je lahko za avtorja brezplačna ali pa ob plačilu stroška procesiranja članka (ang. article processing charge – APC).

          • Zlati odprti dostop v hibridnih revijah (ang. hybrid open access journals), ki so naročniške znanstvene revije v elektronski obliki, ki avtorjem ob plačilu APC omogočajo takojšnjo odprto ali prosto dostopnost posamičnih člankov (avtorju ponavadi sredstva zagotovita njegova ustanova ali financer raziskave). Avtor lahko obdrži materialno avtorsko pravico za svoj takoj odprto dostopni članek (označen npr. z licenco Creative Commons) v sicer naročniški znanstveni reviji, v kateri so avtorji drugih člankov, dostopnih preko naročnine, materialno avtorsko pravico prenesli založbi.

          • Zeleni odprti dostop oz. samoarhiviranje: Z zelenim odprtim dostopom (ang. green open access) je označena shranitev avtorjeve končne recenzirane različice članka (prednatis – postprint), sprejete v objavo v naročniško znanstveno revijo, ali še ne recenzirane različice članka (preprint – posredovan članek za objavo) v institucionalni repozitorij. Če je avtor za objavo v naročniški znanstveni reviji materialno avtorsko pravico prenesel na založnika, mu mora slednji dovoliti shranitev recenziranega ali nerecenziranega članka v repozitorij. Politike založnikov naročniških znanstvenih revij glede shranjevanja v repozitorije se zbirajo na spletni strani SHERPA/RoMEO. 

          • Odprte monografije: Področje odprto dostopnih znanstvenih monografij se razvija počasneje kot objavljanje v odprtih revijah in shranjevanje v repozitorije. Projekt Open Access Publishing in European Networks (OAPEN) je zametek evropske infrastrukture odprtega dostopa do znanstvenih monografij v humanistiki in družboslovju.

          • Zadnje časa pa je tudi govora o diamantnem odprtem dostopu, ki zagotavlja objavo v odprtem dostopu brez plačila APC.

        Več na Odprtodostopne revije in OdprimoUM

        Iskanje kakovostnih odprto dostopnih virov

        Znanstvena dela v odprtem dostopu predstavljajo kakovosten in splošno dostopen vir znanstvenih informacij. V poplavi informacij je vendarle potrebno oceniti njihovo ustreznost in verodostojnost. V teh okoliščinah se namreč pojavljajo pogoste zavajajoče spletne storitve in vsebine. Več v predavanju M. Pušnika: Nezaupanja vredne založniške prakse in na raziskovalnem vodiču Nepoštene založniške prakse.

        Eno najbolj pomembnih meril relevantnosti informacij temelji na oceni platforme, kjer je bila informacija pridobljena. Če gre za članek iz znanstvene revije, lahko enostavno preverimo, ali gre za verodostojen vir informacij (na primer, preverimo, v katerih podatkovnih zbirkah je revija indeksirana, ali je revija označena z verodostojnim faktorjem vpliva (na primer Impact Factor, SNIP ipd.), kdo je založnik revije, kako je sestavljen uredniški odbor, informacije o recenzijskem sistemu, ali je licenca pravilno označena, kdo in kje citira izbran članek in podobno). Pri zlatih revijah, ki izhajajo šele krajši čas, posebej pozorno preverimo založnika.

        Enostaven pristop pri iskanju kakovostnih odprto dostopnih virov informacij je uporaba iskalnikov ali orodij za pridobivanje znanstvenih informacij v odprtem dostopu, na primer  CORE (COnnecting REpositories), BASE (Bielefeld Academic Search Engine) ali Unpaywall. Ta orodja in nekateri drugi ponudniki omogočajo namestitev posebnih razširitev za brskalnike (browser extensions) za sprotno preverjanje odprte dostopnosti prikazanih dokumentov in vsebin.

        Že nekaj časa sta v uporabi Unpaywall in EndNote Click (prej Kopernio) razširitvi za Chrome.

        CORE Discovery temelji na iskalniku po trenutno največjem naboru dokumentov z odprto dostopnimi vsebinami, CORE, omogoča pa tudi dostop do vsebin drugih storitev izven CORE. Je edino orodje, ki lahko locira dokumente z »neznanim« DOI ali dokumente, ki DOI identifikatorja sploh nimajo. Poleg tega je na voljo tudi kot vtičnik za repozitorije – metapodatkom o gradivu doda povezave do odprto/prosto dostopnih različic dokumenta (več na https://core.ac.uk/services/discovery/).

        Obstajajo tudi podatkovne zbirke, ki omogočajo iskanje izključno po zlatih revijah. Najbolj znana tovrstna zbirka je Directory of Open Access Journals (DOAJ). Zlate revije, indeksirane v DOAJ, izpolnjujejo stroge kriterije za uvrstitev v zbirko.

        Podobno obstajajo podatkovne zbirke za iskanje po odprto dostopnih znanstvenih monografijah, na primer Directory of Open Access Books (DOAB), ki vsebujejo podatke o znanstvenih monografijah univerzitetnih in znanstvenih založb.

        Določanje kakovosti informacij, pridobljenih v repozitorijih, je običajno nekoliko bolj zahtevno. Zaupanja vredne repozitorije poiščemo v imenikih repozitorijev, kot sta Directory of Open Access Repositories (OpenDOAR)  ali Registry of Open Access Repositories (ROAR). Zaupanja vredni slovenski repozitoriji se povezujejo v okviru Nacionalnega portala odprte znanosti.

        Raziskovalci za pridobivanje gradiv in informacij zelo pogosto uporabljajo medsebojno izmenjavo ali deljenje preko akademskih družbenih omrežij in platform za sodelovanje, kot so na primer Academia, ResearchGate, Mendeley, figshare. Pri tem je potrebno uporabiti možnosti, ki so v skladu s politikami založnikov. Koristne informacije in  praktična orodja za hitro in enostavno deljenje člankov lahko najdemo na portalu How can I share it. Vsekakor je v nejasnih primerih priporočljivo preveriti politiko posameznega založnika.

        Repozitoriji

        Repozitoriji omogočajo arhiviranje, hrambo in dostopanje do digitalnih oblik znanstvenih del, kot so znanstveni članki, znanstvene monografije, zaključna dela, raziskovalni podatki, programska oprema in podobno. 

        Repozitoriji so lahko organizirani na ravni raziskovalnih institucij, na nacionalni ravni, na ravni posameznih  znanstvenih področij in na druge načine.

        V preteklosti so repozitoriji večinoma vsebovali znanstvene članke, znanstvene monografije in zaključna dela, v zadnjem času pa vse več repozitorijev ponuja tudi možnost hrambe raziskovalnih podatkov. Ti tako imenovani podatkovni repozitoriji so pogosto organizirani po znanstvenih področjih. 

        Slovenske univerze so leta 2013 s sofinanciranjem Evropskega sklada za regionalni razvoj in Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport vzpostavile Nacionalni portal odprte znanosti , ki združuje večino slovenskih repozitorijev, med njimi tudi Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru (DKUM), Repozitorij Univerze v Ljubljani (RUL) ter Repozitorij Univerze na Primorskem (RUP). Na isti programski platformi sta kasneje nastala Digitalni repozitorij raziskovalnih organizacij Slovenije (DiRROS) in Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij (ReVIS).

        V Sloveniji delujejo tudi nekateri področni repozitoriji. Najbolj poznani so: Arhiv družboslovnih podatkov (ADP), Clarin.si (jezikovni viri in tehnologije), Sistory (zgodovina Slovenije) in  Dariah-SI (digitalna humanistika).  

        Več o objavljanju znanstvenih člankov v repozitorijih.

        Licence v odprtem dostopu

        Ustrezne licence omogočajo avtorjem – dajalcem licence – obdržati avtorske pravice in obenem dopuščati vsaj nekomercialno kopiranje, razširjanje in dopustno uporabo avtorjevega dela.

        Z licencami dajalci  licence opredelijo dovoljenje za izbran način uporabe znanstvenega dela. Pri odprtih objavah v večini primerov uporabljamo licenco Creative Commons (CC), ki določa več pogojev, kot so priznavanje avtorstva, pravica do predelave in komercialne rabe, pogoji deljenja in podobno.

         Več o licencah Creative Commons https://creativecommons.org/licenses/?lang=sl

         Izbirnik licenc: https://creativecommons.si/deli

        Vrste licenc

        Licenca CC-BY ikona

        CC BY

        PRIZNANJE AVTORSTVA

        Uporabnikom je dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava avtorskega dela v vse namene, tudi komercialne, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela.

        Licenca CC BY-SA ikona

        CC BY-SA

        PRIZNANJE AVTORSTVA – DELJENJE POD ENAKIMI POGOJI

        Uporabnikom je dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava izvirnega oziroma derivativnega avtorskega dela v vse namene, tudi komercialne, pod pogojem, da navedejo avtorja dela in da širijo izvirno oziroma derivativno avtorsko delo pod istimi pogoji.

        Licenca CC-BY-ND ikona

        CC BY-ND

        PRIZNANJE AVTORSTVA – BREZ PREDELAV

        Uporabnikom je dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem in javna priobčitev izvirnega avtorskega dela v vse namene, tudi komercialne, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela in da dela ne spreminjajo.

        License CC BY-NC ikona

        CC BY-NC

        PRIZNANJE AVTORSTVA – NEKOMERCIALNO

        Uporabnikom je dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava izvirnega ali derivativnega avtorskega dela, vendar samo v nekomercialne namene ter pod pogojem, da navedejo avtorja dela.

        Licenca CC BY-NC-SA ikona

        CC BY-NC-SA

        PRIZNANJE AVTORSTVA – NEKOMERCIALNO – DELJENJE POD ENAKIMI POGOJI

        Uporabnikom je dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava izvirnega oziroma derivativnega avtorskega dela, vendar samo v nekomercialne namene, pod pogojem, da navedejo avtorja dela in da širijo izvirno oziroma derivativno avtorsko delo pod istimi pogoji.

        Licenca CC BY-NC-ND ikona

        CC BY-NC-ND

        PRIZNANJE AVTORSTVA – NEKOMERCIALNO – BREZ PREDELAV

        Uporabnikom je dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem in javna priobčitev izvirnega avtorskega dela, vendar samo v nekomercialne namene, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela in da dela ne spreminjajo.

        Licenca CC0 ikona

        CC0

        JAVNA DOMENA

        Avtor svoje delo da v javno domeno in se tako odpove vsem pravicam, ki se jim lahko odpove. Uporabnikom je dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava avtorskega dela v vse namene, tudi komercialne, brez da bi jim bilo treba navesti avtorja izvirnega dela.

        Preskoči na vsebino